22.3.2022
Starši, ki ne znajo biti starši - ker so v svoji osnovi še vedno ranjeni otroci - otroke navežejo nase s krivdo in dosežejo, da se vloga obrne. Otrok mora skrbeti za starša in njegove potrebe. Če tega ne počne, če poskusi postaviti zdrave meje, če ne skoči vsakič, ko starš potarna, ga ta zasuje z občutkom krivde. Tako hudim, da sin ali hči zanemari svojo lastno ustvarjeno družino, zakonca in tudi svoje otroke, vede ali nevede. Zato, ker ga potrebuje starš. In otrok je vajen, da le tako dobi starševsko 'ljubezen' - ki to seveda ni.
Kako staršu uspe? Otroka nauči, kar so nekoč naučili tudi njega. Nauči ga nekaj, kar je tako zgrešeno in sprevrženo, da uničuje generacije. To je predpostavka, da je otrok staršu dolžen, ker se je ta žrtvoval zanj, ker mu je dal življenje. In tako otrok plačuje do starševe (ali svoje) smrti.
A to ni res. Staršu otrok ni dolžan življenja. To je tako veličastno darilo, da ga ni mogoče poplačati. In zato se darilo preda naprej, ne vrača nazaj. Kako? Tako, da se skrbi za svoje otroke, za naslednjo generacijo. Za tiste, ki svojih potomcev nimajo in tiste, ki jim poklic pomeni poslanstvo, pa je to lahko (tudi) delovanje, darovanje sebe svetu.
Tega se moramo zavedati. To je edini način, da s sebe operemo krivdo, ki ni naša, da prekinemo začarani krog. Storimo to. Zase in za vse, ki jih imamo radi.
Z ljubeznijo,
