12.11.2019
Pred natanko dvema leta sem na družbenem omrežju napisala tole:
"Danes popoldne meditiram in mi ven rukne jeza. Konkretno. In sem se odločila, da ne bom 'lepa in prijazna', čeprav je to Facebook, ampak resnična. Torej: naslednji, ki ima občutek (in ga izrazi), da mu moram polagati račune o osebnih zadevah, dobi v zrak tri srednje prste na roki (z navodilom, naj bere med vrsticami). In posnetek pesmi Killing in the Name of (nekje od 4:12 dalje). #mylifenotyours P.S. Pa lep pozdrav vsem ostalim, ki tega občutka nimajo 😉"
Soočila sem se torej s konkretno jezo. Brez olepševanja, brez sprenevedanja, brez 'pošiljanja čustev v svetlobo', brez 'odpuščanja'. Jezna sem bila. Tako.
In kasneje sem se soočila tudi s to osebo/osebama. Sicer zelo konstruktivno, a brezkompromisno. S kartami na mizi. Potem pa nadaljujemo skupaj ali pa si zaželimo srečno pot. Ampak najprej - najprej sem čustvom pustila na plano. Brez sodbe. V varnem okolju sem jih izpustila ven in sprostila, kar se je tedaj sprostiti dalo. Če čutim jezo, čutim jezo, bemti! Ves novodobni 'bullsh*t' o tem, da morajo biti vsa čustva pozitivna, samo potlačuje v podzavest in poskrbi za konkretne težave na vseh nivojih. Pa z odpuščanjem na silo, brez procesa, samo iz glave, se naredi identično.
Le iskreno soočenje s čustvom (varno, najraje brez vpletanja objektov napornega čustva) te lahko pripelje v razbremenitev in v to, da ga - ko pride čas za to - izpustiš. Brez oklepanja. Iskreno.
Tako je z jezo. Tako je z žalostjo. Tako je z vsem.
Upaj si. Bodi iskren-a. Ce si želiš pri tem pomoč, vodstvo skozi proces, pa se le oglasi.
