21.9.2019
V otroštvu in najstništvu, do konca 2. svetovne vojne, je moja pokojna nona živela v Splitu v obokani stavbi na Peristilu, poleg Dioklecianove palače (stanovanje je bilo za oknoma v 2. nadstropju). Nazadnje sem bila tam blizu z njo pri sedmih letih. Nona je ob koncu vojne tam spoznala mladega koroškega oficirja in se preselila v Ljubljano.
Jasno je, da so vsi naši predniki (bili) le ljudje, tako z lepimi lastnostmi kot tudi težo in bremeni - pa le vodim postavitve, kako ne bi vedela. A mi, potomci, stojimo na njihovih ramenih, zaradi vsega, kar so oni zmogli narediti, tako ali drugače.
V mojem otroštvu smo v avtu na izletih pogosto poslušali dalmatinske pesmi - z nono sva na zadnjih sedežih vedno navdušeno peli. Še zdaj se spomnim Oliverjevih Nadaline in Skalinade, pa Lastavice Meri Cetinić. Nona je bila tista, ki si je zame izmišljevala pravljice (o šivilji Marici Škarjici in Giovanniju iz Bertokov, ki je kradel kokoši - ta je bil predstavljen kot zgodba in tudi praktično uporaben, če me je bilo treba spomniti, naj bom pridna, da ne bo prišel še pome). Tista, ki je v obdobju moje osnovne šole prihajala k nam in mi pripravljala zajtrk, potem pa skuhala kosilo za vso družino, ker sta bila starša pač v službi. Tista, ki je vedela, da mi je pri nekje šestnajstih bil vseč nek prstan in je zlatarja prepričala, naj ji ga rezervira in počaka, da mi ga je lahko kupila za bozič in me presenetila. Še zdaj ne vem, kako je uspela ohraniti skrivnost, ponavadi je bila čisto preveč navdušena in mi je vse prej povedala, tako kot tedaj, ko mi je kot najstnici za rojstni dan kupila lepo spodnje perilo - moja moderna nona .
Tu so z nami. Mi smo tu, ker so oni bili tu. V nas so, vsi naši predniki, od začetka človestva. Če se povežemo z njimi na pravi način, lahko začutimo njihovo podporo. Spomnimo se nanje - tako, kot vsakemu najbolj ustreza. Brez podleganja navadam in pritiskom. Če ne maras pokopališč, tako kot jaz, imas lahko čisto svoj ritual spomina na prednike. Naj bo svetel. Naj bo miren. Naj v tebi vzbudi dobro in lepo.
Pa še beseda za tiste, ki na nekatere prednike nimate lepih spominov ali pa so ti prepleteni s konkretno negativnimi. Bodite iskreni. Ne trudite se z odpuščanjem na silo ali 'iz glave' (ne pa iz srca). Bo prišlo, ko bo prišlo. Ne potlačujte negativnega zato, da bi se spomnili le lepega. Spomin na prednike je super tudi, ce je nespecifičen oz. del bo vedno, ker jih ne poznate. Lahko si predstavljate linijo prednikov po obeh straneh, mamini in očetovi, ki sega dolgo nazaj. Spomnite se prednikov prostora, vseh, ki so živeli v naših krajih. Oseba, na katero vas veže negativen spomin, je del njih. Naj bo med njimi, v svetlobi, neosebno.
