23.5.2019
Pogosto slišim ljudi, ki se ukvajajo z duhovnostjo ali jih ta zanima, reči: "Vse je prav tako, kot je." "Zgodilo se bo, če mi je namenjeno." In čeprav po eni strani (le po eni) je nekako tako - ne moreš prehitevati dogodkov in ničesar ne moreš izsiliti, ker se tebi pač tako zdi - imam pogosto občutek, da je to izraz pasivnosti. "Ni mi namenjeno." In v tem primeru je to le priročen izgovor.
Včasih ne moreš vsega dobiti takoj in tedaj je pogosto čas, da vztrajaš - ne, da izsiliš, ampak da si prisoten, da narediš kaj kljub strahu, da imaš vklopljeno intuicijo, da deluješ v pravi smeri. Ker je treba za to, kar ti je namenjeno, tudi kaj narediti. (Ali pa si iskreno priznaš, kako se počutiš in počakaš, da boš bolj pripravljen, da bo malo lažje in deluješ takrat - izgovori samo zameglijo situacijo in nam odvzamejo moč.)
Za primer: moje čudovite udeleženke na delavnici v soboto so se strinjale, da jim je bila ta namenjena. Bila je točno to, kar so potrebovale, zgodili so se ogromni premiki in razbremenitve, motivirane so, da delajo dalje. Ampak! Nihče jih ni prijavil, prišel iskat na dom, jih zbudil, odpeljal na delavnico, uredil to, kje bodo otroci itd. Same so to naredile. In zato jim je bilo namenjeno. Prepoznale so priložnost in jo - kljub strahu, ki se pojavi, ko začutiš spremembo, ki prihaja - zgrabile z obema rokama. Niso si premislile. Niso našle izgovora. Pa poskrbele so, da jim je bila namenjena.
A bi se lahko zgodilo, da bi se jim v tem primeru nekdo postavil na pot, da bi (skoraj) klonile strahu, da bi se kaj zakompliciralo? Ja, seveda. Strah se manifestira na različne načine, včasih dobesedno kot ovira, ki jo je treba premagati, kot test. (In to ni intuicija - ta govori drugačen jezik.) A bi si lahko zato katera premislila in rekla, da ji ni namenjeno? Lahko bi. Ampak to ne bi bilo res. Z vso ljubeznijo in sočutjem, ki ju premorem, vam to pišem. To ne bi bilo res. Res bi bilo, da se je odločila za drugačno izkušnjo in se morda tudi iz tega kaj naučila. A to je naša svobodna volja.
Naša človeška izkušnja je, da - poleg vsega lepega - marsikaj zakompliciramo. Iz strahu, iz pomanjkanja ljubezni (tudi do sebe), iz - ma včasih tudi brez razloga, no.
A mislite, da se veverica kdaj vpraša, če ji je lešnik namenjen? Menite, da pričakuje, da bo lešnik, ki ji je namenjen, sam prišel do nje? Mislite, da kdaj okleva, ker meni, da si zasluži majhen lešnik in ne velikega?
Veliko jasnosti, intuicije, pa tudi volje, energije in lešnikov vam želim!
