28.4.2019
DUHOVNOST ALI NAIVNOST?
Pred nedavnim se mi je po sms oglasila stranka, ki je želela postavitev družine ali individualno srečanje pri meni nekomu priporočiti. Naj povem, da je bila popolnoma dobronamerna, a je bila v tem primeru kar malo naivna in ker mislim, da je tak marsikdo – nekateri ljudje menijo, da je v 'duhovnosti' (navednice so nalašč) treba pač verjeti in tako izključijo alarme in zdravo pamet – sem se odločila, da zapišem tole. Naj doseže tiste, ki jih bolj kot ne nosijo valovi in bi potrebovali sidro, da jih stabilizira.
Sicer sem vesela, da mi omenjena stranka zaupa, a mi je postavila vprašanje, ki presega mojo izobrazbo in kompetence – vprašala me je, če je bolezensko oz. razvojno stanje, ki ga ima družinski član njenega kontakta, ozdravljivo s postavitvijo ali individualnim procesom. Odgovorila sem tako, kot je prav – in to je le en način – da nimam medicinskega znanja o tem stanju. Druga stvar pa je, da nikoli ne morem napovedati, kaj se bo zgodilo med in po postavitvi (individualnemu procesu) – kot sem že ničkolikokrat omenila, sem kozarec, ne tisti, ki dostavi vodo, celica v telesu, ne možgani – in zato ne dajem obljub o specifičnih rezultatih. Nikoli. Za nobeno situacijo. Lahko povem svoje izkušnje, lahko povem, če kake informacije spontano oz. intuitivno pridejo do mene, lahko povem, kaj se pogosto zgodi v in po postavitvi oz. procesu, to je pa to. Nisem zdravnik. O bolezenskih oz. razvojnih stanjih pa sploh nimam znanja. Moj odgovor je torej bil, da - če ima njen kontakt željo in vzgib, da bi prišel - naj. Če ne, pa ne.
Odgovor stranke me je malenkost vrgel iz tira. Vprašala me je, če je omenjeno bolezensko oz. razvojno stanje sploh ozdravljivo ter pripisala, da je njen kontakt že bil pri bioenergetiku in da ni pomagalo, ter zato ne bo hotela kar tako priti. Odziv je v meni prebudil vse alarme. Kot prvo, izjemno naivno je vprašati nekoga, ki nima medicinskega znanja, če je neka bolezen ozdravljiva. (Še huje bi bilo, če bi vam taka oseba odgovorila in bi ji vi potem dejansko verjeli – dobimo dvogovor naivneža in šarlatana.) Kot drugo: po eni strani razumem, da je lahko nekdo obupan in tako želi poseči po čemerkoli in želi le obljubo, da bo pomagalo. To je moja stranka pravzaprav želela od mene. (Žal to pogosto iščejo ljudje, ki so bodisi obupani, kot je morda njen kontakt, bodisi želijo, da odgovornost zanje prevzame nekdo drug.) Po drugi strani pa si taka oseba zasluži pošten odgovor in neke vrste 'svetlobno klofuto', nikakor pa ne okolišenja in trepljanja, ki bi ji samo škodilo. Odgovorila sem, da obljube tu niso mogoče in naj ne naseda nikomur, ki obljublja čudeže. Odloča naj se a) po zdravi pameti in b) po intuiciji/lastnem vzgibu, kombinacija je pa sploh super. Torej, če njenega kontakta že ne vleče k meni zaradi katerega od teh razlogov, naj seveda ne pride.
ZAKAJ NE DELAM USLUG
Pa potem vseeno dobim odgovor: "A lahko pogledaš še, če ..." Prevedeno: naredi mi uslugo. Rada bi pač to izvedela. (Nekako tako, kot te otrok isti dan že n-tič pred večerjo prosi za čokolado. Nič slabega noče. Pa starš vseeno ve, kak bo odgovor, ne? Tudi moj je bil.)
Tisti, ki poznate moje delo v t.i. alternativi, veste, da delam etično (no, tudi drugače, ampak drugje so etična vprašanja druga). Ko me kdo kontaktira z vprašanjem, povem, kot je – z maksimalnim sočutjem in razumevanjem, ampak tako, kot je, ker si zaslužite to in nič manj od tega. Če dobim intuitiven uvid za nekoga – kar se načeloma zgodi z razlogom - ga bom posredovala in ne bom ničesar hotela za to. (Na primer: na zadnji delavnici postavitev sem si po koncu vzela čas za nekaj udeleženk, za katere sem imela nekaj informacij.) Če ga pa ne dobim takoj, spontano, brez drezanja, ga ni denarja, ki mi ga lahko kdorkoli ponudi, da bi mu »pa vseeno naredila uslugo«, v smislu »A lahko vseeno pogledaš to pa to za tega pa tega?« Ne brskam. (In ne napovedujem, ampak to je že material za nov zapis .) Ne 'gledam', če nimam definitivnega občutka, da je prav, da kaj izvem oz. kaj posredujem. Še za moža nikoli, ampak res nikoli ne grem ničesar preverjat, razen na vprašanje ali z izrecnim dovoljenjem. Ne sprejmem stranke, če imam občutek oz. dobim informacijo, da to ni ok (na primer, nekoč, zaradi karme, ki jo je moral sin najprej razrešiti z mamo, nisem pristala na individualno srečanje – razumel je in počakala sva, da se je situacija odigrala, preden je prišel). In polagam vam na srce, da vedno sodelujte le z ljudmi, ki imajo načela (v t.i. altenativi in tudi drugače).
Je prepomembno in preveč je v igri. Sploh takih stvari se ne dela z egom ali 'za uslugo', da se ne bi komu zamerila. Srečo imam, da ljudje okoli mene vglavnem res razumejo. (Tudi omenjena stranka je, po pojasnilu, brez težav.) Pa tudi, če ne bi – v redu bi bilo tako. Nisem zato tu, da bi 'vsem pomagala', kimala in da bi bila čisto vsem všeč. Tega je na svetu odločno preveč. Ljudje ne potrebujejo nepotrebnega trepljanja – morda si ga želijo, potrebujejo ga pa ne. Potrebujemo ljudi, ki so etični, iskreni, sočutni, razumevajoči – a ki vas ne zavijajo v vato, kjer ni treba, zato, da bi se trenutno – poudarjam, trenutno – udobno počutili. Ne dobro, udobno. Potrebujemo ljudi okoli sebe, ki nam pomagajo osvetliti pot. Vsak s svojim poslanstvom oz. poslanstvi. Take, ki dajo obljubo le, ko jo lahko izpolnijo. Take, ki razmišljajo s svojo glavo in ki ne verjamejo 'na lepe oči'. In take, ki vam v trenutku obupa – vsakega doleti – da, podarijo objem, ampak tudi pomagajo videti stvari jasneje. Iskreno vsem nam želim čimveč takih ljudi. Predvsem pa: delujmo tako, da bomo vedno bolj taki tudi sami.
