11.2.2020
Če pustimo vero ob strani, kaj to sploh pomeni?
Če želiš zase nekaj drugega, boljšega, moraš najprej izpustiti to, kar imaš sedaj. Imaš namreč polne roke sedanje situacije, torej ne moreš prejeti nove. Težava nastane zato, ker je redkokdo pripravljen v obdobju prehoda biti praznih rok. A to je neizogibno. In zato se včasih veliki preobrati v življenju zgodijo tedaj, ko nam je zelo hudo - ko nam življenje iz rok dobesedno izbije, kar držimo (in glej ga, zlomka, kar naenkrat imamo prazne roke in če ne silimo nazaj, se novo lahko utrne). Ali pa tedaj, ko situacija, ki jo držimo, tako degenerira, da nam je lažje izpustiti in biti praznih rok. Predstavljajmo si, koliko lažje bi bilo, če bi znali sproti izpuščati.
Druga težava je to, da se sploh ne zavedamo, da se oklepamo sedanje situacije. Lahko se ukvarjamo z manifestacijo, metodami, rastjo, čimerkoli, da bi nam bilo boljše in drugače, a če ne izpustimo tega, kar nosimo, ne moremo naprej. Imam stranko, ki počasi, a vztrajno hodi po poti ozaveščanja, se trudi, kolikor le lahko, s svojim tempom. A še vedno se včasih zaloti, da hoče popolnoma nov odnos - s sedanjim partnerjem. Hoče, da bi se on spremenil, čeprav je že desetletje tak, kot pač je. Ne izpusti ga oz. izpusti ga, pa se ga spet oklene. In dokler bo tako, dokler ne bo na vseh nivojih izpustila tako partnerja kot prepričanj in pričakovanj, spremembe ne bo.
Napaka bi bila, če bi mislili, da smo boljši od nje. Da mi tega ne počnemo. Vsak ima situacije, ljudi, prepričanja, ki se jih oklepa. Le dobro moramo odpreti srce in um, da se tega zavemo. Druga napaka bi bila, da bi si rekli, da tako ali tako nič ne moremo - to seveda ni res. Kaj pa lahko naredimo?
Vadimo. Vadimo izpuščanje in spremembe. Izpustimo iz življenja predmete, prepričanja, navade. Male geste pomenijo veliko, če se jih lotimo redno. Odvrzimo stara oblačila in obutev. Dovolimo stanovanju, da zadiha. Pojdimo domov po drugi poti. Zavijmo v drugo trgovino. Naredimo vsak dan nekaj drugače kot ponavadi. Recimo ja, kjer ponavadi rečemo ne. Recimo ne, kjer ponavadi rečemo ja. Potem pa - globok vdih, globok izdih - počasi opustimo misel, da moramo na počitnice že deseto leto spet v isti kraj. (Ja, vem, da je fajn. A ni edini kraj na svetu, kjer je fajn, ne?)
Zakaj ne želimo izpustiti tega, kar imamo? Ker smo tega vajeni in ker večinoma ni slabo. A če hočemo karkoli novega, tega ne moremo sprejeti s polnimi rokami starega. Enostavno ne gre. Pa če mantramo in manifestiramo ves svoj budni čas.
Vdihni. Izdihni. Izpusti. Dopusti si čustva in to, da je težko. V redu je tako. Ne zapri se vase. Bodi iskren-a in tokrat pusti izgovore ob strani. Ponovi vajo. In gre, ne? Veseli se vsakega doseženega uspeha in spremembe, predvsem pa vztrajaj. Iskreno se prepusti.
Kaj pa, če ne zmoreš? Ne zapri se vase. Bodi iskren-a do sebe, če je tako. Ne gre še. A ohrani zavedanje. In nekoč bo šlo.
Vse dobro!
