26.2.2020
Znano? Poznate koga, ki je poskusil že vse (res vse, a za kratek čas - pri ničemer ni vztrajal, ker ni bilo rezultatov takoj)?
Če vse življenje potlačujemo čustva, odrivamo telo in dušo, ne moremo z eno delavnico, postavitvijo, srečanjem rešiti vseh svojih problemov. Sploh ne, če nekje globoko v sebi želimo spremembo brez spremembe (hočemo, da bi nam bilo boljše, brez, da bi karkoli spremenili v svojem odnosu do življenja, sebe in drugih). Instant rešitev ni.
Stres prihaja od znotraj. Ljubezen prihaja od znotraj. Okoliščine, kot jih doživljamo, so take zaradi nas in ne obratno. In seveda otrok ne more biti odgovoren za to, od polnoletnosti dalje pa življenje mora biti popolnoma v naših rokah. Ja, čeprav je večina vzorcev in travm iz otroštva in nanje nismo mogli vplivati. Življenje je naše. Nikogar ne kaznujemo, če kot odrasli zares ne živimo, razen sebe.
Kriviti sistem in druge za to, da se ”tako ali tako ne bo nič spremenilo”, je enako nesmiselno kot vsak dan kritizirati kosilo, ki si ga pripravimo sami, namesto da bi premislili in spremenili, kar nam ni všeč. Ponovno: čigavo je življenje? Kdo edini zmore vplivati nanj?
Vsakodnevno žrtvovanje za druge in pozabljanje nase ni častno in ljubeznivo. Tako damo potuho drugemu. Ne le tega, tudi svojo moč - ker potem izčrpani čakamo, kdaj se bo kdo žrtvoval za nas. Če nič drugega: kaj se tako učijo naši otroci? Kak zgled dobijo?
Ne, ni treba iti po stopinjah staršev v dobrem in slabem. To ni dokaz, da jih imamo radi. Vzemimo, kar so nam dali in to ponesimo stopnico višje. Naredimo kaj za to, da se bodo družinski (in naši) vzorci prekinili - pri nas.
Daj. Čas je. Dovolj je duhovnih ekvivalentov shujševalnih napitkov in izgovorov. Veš, da zmoreš in znaš, če se le predaš sebi in procesu. In če se res prepustiš, bo šlo lažje, kot si misliš. Le zakorakati moraš v svojo smer. Iskreno in vztrajno. In bo šlo. Navijam zate.
