24.3.2020
Ves žolč in kritike, usmerjene navzven, vse politiziranje, vse teorije zarote nastanka in širitve virusa, pa tudi vse sprenevedanje ne naredijo nič za VAŠE rane. Seveda je treba biti družbeno odgovorni (raje konstruktivno). A vaše rane so točno tam, kjer ste jih (morda davno) pustili, krvavijo pod vsemi starimi malimi obliži, ki ne pomagajo (več).
Samoizolacija je tudi in predvsem priložnost, da se, kolikor zmoremo, pozdravimo mi sami. To, kar dejavnost prekrije, je zdaj tik pod površino. Izkoristite priložnost. Tu je. Nehajte kazati s prstom navzven. Odlepite obliže. Bodite iskreni. (In če začutite, da pri procesu potrebujete pomoč ali usmeritev, se seveda oglasite. Tu sem.) Kot odpirate in čistite predale in omare v stanovanju, si dovolite odpreti omare v notranjosti. Čakajo na vas. Svetloba trka, odkar ste zaprli vrata stanovanja in se prvič vprašali, zakaj se to dogaja. Ne izpustite velike priložnosti, ki jo daje to obdobje preizkušnje.
"Ali bo bolelo?" slišim vašega notranjega otroka. Nekaj pa bo. Ampak spomnite se, kako in zakaj. Oskrba rane boli, a se potem zaceli. In na mestu, kjer je bila prej bolečina, se pojavi svetloba. Veliko nje.
Ste se vprašali, kaj to obdobje ljudem sploh nosi dobrega? To. (In sočutje.) To. Sprejmite to darilo.
Vse dobro!
