20.7.2020
To, da se (tudi odrasel) otrok zave, da od starša ni dobil dovolj ljubezni (ali prave ljubezni, namesto pogojene pozornosti), ni nespoštljivo. Če starš ni zmogel več, ne pomeni, da mora otrok to sprejeti za dobro, še dalje potlačevati in trpeti. Iskrenost do svojih čustev in počutja je dobra ne le za nas, temveč za vse v družini - val, ki ga sprožimo, lahko vpliva na pretekle, sedanje in prihodnje generacije.
Tudi jeze, žalosti, frustracije ne smemo potlačevati, temveč jih izraziti na varen način. Če jih še naprej potlačujemo, otroku v sebi sporočamo, da ne sme čutiti in da čuti narobe. Le tako, z iskrenostjo do sebe, z dovolj notranje moči, da prekinemo krog, se lahko začne pot okrevanja, pot do ljubezni.
