26.8.2020
Pa se je zgodilo. V par letih samostojnega vodenja postavitev sem vedno dobivala zelo pozitivne odzive. V določenih intenzivnih primerih se je zgodilo, da je postavitev spodbudila soočenje, tudi (brutalno) iskrenost, ki je pa potem vedno vodila v boljši odnos. A vem, kako svetloba funkcionira: dolgoročno je vedno veliko izboljšanje. A razbremenitev, ki jo povzroči postavitev, lahko čisti stare, pozabljene, 'zaflajštrane' rane.
Pa se je prvič konkretno zgodilo tudi to. Napisala mi je, da ji je slabše. Da se kregata. Da si otrok želi stik z osebo, ki nosi zelo, zelo težke energije. In da ne ve, kaj naj.
Razumem jo, zelo jo razumem in čutim. Postavitev je povzročila zelo močno reakcijo. Kot svetlobni kirurški nož je zarezala v pozabljeno gnojno rano. Veliko tega je izteklo na samem srečanju. A se še dogaja, kako naj razložim, kot neke vrste svetlobna drenaža. Še se čisti. In ko se gnoj čisti, ga čutiš. Boli. Sploh, ker je bil prej pod veliko obliži (vzorci, ki nam ga umaknejo iz zavesti).
Čutim z njo. Poznam tudi morebitni mehanizem obrambe, ki se je ali morda bo pojavil: kdo je držal kirurški nož v rokah? Kirurg, seveda. Jasno. Če ne bi šel tja in dovolil, da zareže, ne bi tako bolelo. Res. A bi bolelo točno tako, kot je prej. In skrito pod obliži, nevidno, bi se gnojna rana razraščala. Poglabljala. Ugonobila vse v svojem dosegu.
Čestitam ti za pogum, sestra, in ti ga želim še veliko. Naj se gnojna rana še dalje zdravi. Podpiram te v tem procesu in te čutim in razumem. Ne obupaj. Čista rana je mesto, kjer svetloba vstopi v telo. In ga zdravi. Vztrajaj, naj te vodi naprej.
Z ljubeznijo,
