4.9.2020
V zadnjih dneh sem imela na individualnih postavitvah nekaj moških, super fantov, ki jim je zaradi otroštva in vzgoje težave delal stik s svojo pristno naravo, z moško energijo. Razbremenitve so bile ogromne. Uvidi tudi: v vseh primerih je bila težava v družini, kjer je sodeloval moški del z nasiljem in alkoholom ter ženski del s pasivnostjo, vlogo žrtve in - žal – energijsko 'kastracijo' sinov.
KLJUČ DO REŠITVE
Kje je bil ključ do rešitve (seveda ob veliki podpori energijskega dela)? V dopuščanju in pravilnem doživljanju, ne pa potlačevanju, vseh čustev. V tem primeru: AGRESIJE. Ja, prav ste prebrali. Pravilnem doživljanju in ne potlačevanju agresije. Prosim, res pozorno berite dalje.
ZAKAJ IN KAKO SE TO SPLOH ZGODI?
V primeru sina, ki doživlja očeta kot nasilneža in mamo kot žrtev, se lahko zgodi, da ga mama potegne na svojo stran in misli, da ga brani – včasih tako, da se postavi med sina in očeta (in jih žal tudi sama dobi). Žrtvuje sebe. Včasih pa sin brani mamo in odvrne pozornost od nje tako, da udarci padajo po njem. Ali to kaže na ljubezen? Žal ne. Kaže na to, da sta oba globoko v vlogi žrtve in kažeta tendenco, po kateri živita: žrtvujem sebe. Braniti (se) ne znam. Drugače ni mogoče. Nimam energije in moči. (Ne zmorem nasilneža ustaviti, se mu postaviti po robu ali prositi koga za pomoč, morda mislim, da to sploh ni mogoče.) Ta zgled na vseh nivojih kažemo potomcem in jih tega učimo, nerazrešeni družinski vzorci in potlačena čustva pa se kot energijska dediščina širijo v vsako naslednjo generacijo. In imamo dve opciji, kaj se zgodi z otroki. Ali dobimo nove žrtve in nasilneže, ali pa fante (in tudi punce!), ki ne živijo svoje prave (moške) energije (vsi imamo oba pola), ker jih je mama – v dobri veri, da jim pomaga na poti stran od nasilja – prepričala, da je kakršnakoli agresija slaba, učila, da jeza ni ok, da se je treba prilagoditi in – nezavedno – podrediti. In ga imamo: moškega, ki dovoli, da hodijo po njem, ki se ne zmore postaviti zase in za družino, ki jo je ustvaril, ne zmore postaviti meja. Niti – oz. predvsem – svoji mami in primarni družini.
ZDAJ PA PO MOŠKO: REŠITEV!
Najprej si je treba pridobiti nazaj energijo, odločnost, ki je bila dolgo nazaj izgubljena. Avto ne more teči brez bencina. Kako? S tem, da se začnemo poslušati. Tiste impulze, želje, ki smo jih morda nekoč pozabili, ki nam rišejo nasmeh na obraz, tiste, za katere mama (in žena!) morda reče, da niso v redu. Tiste, ki nam poženejo kri po žilah. Pojdimo z otroki tacat v lužo, se valit po pobočju navzdol, teč in kričat. Pojdimo se bojevnike (pa čeprav z blazinami). Izpolnimo si želje, ki smo jih zdavno opustili. Kaj se je pokazalo na postavitvah? Šport! Motor! Nekaj časa zase! Umažimo se z motornim oljem! Vse, kar nam napolni srce. Karkoli to je. Seveda na varen način, a brez odpovedovanja. Kupimo si boksarsko vrečo in jo 'razbijmo do amena'. Kaj je vse to? Pravilno doživljanje agresije. Tiste, ki jo imamo potlačeno, tudi še iz prejšnjih generacij. (Ta je pogosto pokrov, ki skriva druga potlačena čustva in s pravilnim delom z agresijo lahko pridemo tudi do njih.) In tiste, ki jo vsakodnevno doživljamo – ja, vsakodnevno – kot želja po adrenalinu, ki nam včasih brizga iz vseh por, želja po tem, da bi tekli, se smejali, poslušali glasno glasbo, iz sebe iztisnili vso energijo, ki nam dere po žilah. To je ŽIVLJENJSKA ENERGIJA, ki sili navzven, v izraz. To je to. To je pravilno doživeta t.i. agresija.
Če t.i. agresijo prav živimo, če se ne meša s potlačenimi čustvi, slabimi vzorci, alkoholom, je tako močna pozitivna sila, da z njo lahko metaforično poletimo. Ker pa življenjsko energijo potlačujemo, jo spravljamo v okove drugih vzorcev in potlačenih čustev, pogosto postane sama svoje nasprotje: tako se bojimo in tako močno smo potlačili vsa možna čustva, da jo uporabljamo tako, da z njo maltretiramo sebe in druge.
Pomembno je tudi to, da znamo prepoznati cikle: da živimo odločno, ekspresivno energijo, dajanje in ko se cikel obrne, se znamo umiriti in živeti ponotranjeno energijo, prejemanje. Ni enega brez drugega.
Vedeti moramo tudi, da šele takrat, ko smo svoj metaforični tank napolnili z bencinom, imamo zares odločnost in moč, da zmoremo reagirati in se posvetiti tudi potlačenim čustvom.
IZKUŠNJA NAŠIH FANTOV
Sproščali smo v okove uklenjeno življenjsko energijo. Izvijali smo se iz krempljev žrtev, ki so jih učile biti žrtev in se bati lastne energije ter jo potlačiti, saj so imeli očeta, ki z njo ni znal. Spomnim se, da sem v imenu enega izrekla: »Zdaj vem, kako je postaviti se za družino in jo braniti. Žena pravi, naj za otroke delam energijske zaščite. Sama naj jih dela! To je njen način. Jaz jih bom zaščitil tako, da če se kdo samo približa otroku s slabimi nameni, ga bom poslal do Marsa s tako silo, da mu bo po orbiti krožil!« Drug izbruh energije je bil: »Hočem biti to, kar sem! Hočem stopiti v svoje čevlje! Celo življenje sem moral nositi vaše jeb**e balerinke! Ne bom več! Hočem superge, kopačke, bos bom hodil!« Končno!
V drugem primeru se je pokazala potreba po tem, da se prisotna potlačena agresija, ki jo je sicer vedno obvladoval, izrazi fizično. Ne le z adrenalinskimi športi. Z delom z rokami. Z boksom. Udarec z roko v vrečo pomeni sprejemanje lastne energije, pravilno sproščanje, stabilnost in tudi pot navznoter, saj je potlačena agresija, kot rečeno, lahko pokrov na kotlu drugih potlačenih čustev in hkrati pot do njih. Super mu je šlo.
PA ZA KONEC
Moški, fantje (in ženske, punce), ne bojte se postaviti meja. Staršem in drugim. Tudi ženi (in možu). Te meje služijo tako vam kot njim, dajejo svobodo in prostor tako vam kot njim. Ne bojte se živeti svojih želja (varno) in jih dopustiti tudi drugim. Ne bojte se zaupati si pri vzgoji otrok – potrebujejo oba starša! Svojim otrokom pokažite drugi pol vzgoje, ki jim jo nudi mama, svoj prispevek: svobodo, samozavest, igrivost, odločnost. Ženi namenite besede: »Vse bo v redu.« In bo, saj boste vi poskrbeli za to. Predvsem pa: uživajte življenje!
Vse dobro,
