22.10.2020
»Odšla je. Kar odšla. Svoje otroke je pustila pri njemu. In zaživela je sama, egoistka. Ni ohranila družine. Ni bila prava mati. Ni bila prava žena. Le kako si je upala ... Sram naj jo bo. Sama je živela. Nikomur ni povedala, kje je. Nikomur. Egoistka.«
To je zgodba, ki so jo povedali temni družinski vzorci, energijsko podzemlje, ki je vplivalo (in še vpliva) na njene ženske prednice po mamini liniji. Spomni se besed ene od njih: »Potrpi, bo že boljše.«
Kako je pa zgodbo povedala svetloba?
»Rada ga je imela. Hrepenela je po drobtinicah pozornosti, tiste, ki je ni nikoli imela kot otrok. Prenesla je, ko ji je ukazoval, prenesla, ko je bil ljubosumen. To ni bilo nič takega. Tiho je bila, ko ji je prepovedal. Ko jo je prvič udaril, jo je bilo sram, čutila je krivdo. A je upala. Čakala. Se trudila, da bi bilo bolje. Da bi predvidela njegove želje in naredila vse prav. Zanj, za otroke. Zavedla, da jo je pošteno strah, se je šele takrat, ko jo je pretepel. A nekaj v njej je bilo zlomljeno. Ni več zmogla. Sploh ni razmišljala, da bi odšla. Le trudila se je še, za kaj, ni točno vedela. Prenašala je in prenašala. Do tedaj, ko se je zavedla, da je njeno življenje bolj ogroženo, če ostane, kot pa če gre, čeprav brez sredstev. In je šla. Zlomljena, polna slabe vesti. Čeprav je vedela, da otrokom nikoli ne bi škodil, le njej. Ničesar ni vzela. Zakaj bi? Saj nič ni bilo njenega, do ničesar ni imela pravice, čisto ničesar – to je mislila. Dokler je ostala, je lahko kaj uporabila, lahko je skrbela za otroke. A nič ni bilo zares njenega, so ji pripovedovali temni družinski vzorci. Niti ona sama ni bila zares svoja. Ko enkrat pripadaš moškemu, mu pripadaš, je velo iz teme. Ne ločiš se. Ne odideš. Na ženski je, da se žrtvuje za zakon, za družino, da ju ohrani. Pa naj stane, kar hoče. Če odideš, do ničesar nimaš pravice. Nič ni tvoje. Niti otroci. Prekinila si sveto pogodbo, osramotila si svoje in družinsko ime, je globoko čutila. Pa kaj, če si reševala svoje življenje?
A počasi se je postavila na noge. Počasi. Kljub vsemu. Kot vedno do tedaj je prevzemala odgovornost za vse, za vsakega. Odkupovala se je. Naredila je, kar je zmogla, da je preživela. Razdajala se je, saj drugače ni znala.
A ni le preživela. Zdaj se zaveda. Zdaj čuti. Uči se prepoznati sporočila temnega družinskega podzemlja, vzorce, ki zapovedujejo žrtvovanje za vsako ceno ter suženjstvo partnerju in družini in ki so bili vedno nagrajeni z odobravanjem okolice in širše družine. Zdaj ve, da prihajajo iz potlačenih čustev in bolečine. Loči jih od vodstva svetlobe, ki mu zdaj zaupa. Uporablja svoj glas. Ve, da je na svoji poti. Čuti, da je pred njo prostor, kjer je njena odgovornost le njena, kjer ne bojuje bitk, ki bi jih morali drugi. Zdaj ve, da je vredna ljubezni in dela na tem, da bo ljubezen do sebe v popolnosti čutila tudi sama.«
Tako je njeno zgodbo povedala svetloba. Zgodbo sočutja, ki je osvetlila pripoved obsojanja, ki so jo stkali temni družinski vzorci. In v tako močni svetlobi tema nima druge izbire, kot da zagleda sebe v svetlobi. In postane jasna, svetla, vse prežemajoča svetloba.
