24.10.2020
Pred kratkim sem zasledila zapis z besedami (v nadaljevanju), ki ga je objavil Andrej Pešec, všečkale in komentirale pa so ga predvsem ženske. Besedilo s slike je: "All women want to have only 3 things in their lives: a nice house surrounded by or close to nature; a great and responsible husband; healthy and exemplary children. Everything else is just compensation for her failed family life." Prevod pa: "Ženska želi le tri reči: lepo hišo v naravi; pravega, odgovornega moža; zdrave in zgledne otroke. Vse drugo je le kompenzacija za njeno neuspešno družinsko življenje." Satya Das
So omenjene tri zadeve slabe? Nikakor ne. Super so, za čisto vse, ki si to želijo. Izkustveno gledano je to večina. Vse ok. Težava je v tem, da se tu propagira to, da VSE ženske želijo LE to. ("All women", čeprav je gospod Pešec malo omilil in ni prevedel "vse ženske si želijo", temveč "ženska si želi".) In da je vse ostalo le kompenzacija, če tega nima oz. ji ni uspelo tega doseči. Po domače: vse ostalo je brezveze. Se to še komu drugemu poleg mene to zdi žaljivo in neresnično? Je še komu čudno, da se taki zapisi, ki krožijo po družbenih omrežjih, vglavnem tičejo (le) žensk?
Predstavljajmo si, da bi to naučile svojo hči. Potrudi se za to, da boš imela lepo hišo, dobrega moža in zgledne otroke, vse ostalo ni vredno tvoje pozornosti, je le kompenzacija, če ti ne uspe. Pusti šolo, poslanstvo, interese, službo, prijatelje, ustvarjalnost, drugo. No, ali pa pojdi v šolo in ostalo, a naj ti bo jasno, da če ne dobiš dobrega moža in nimata zglednih otrok, to nič ne pomeni. Prioritete, punca, prioritete! Dobite nasmeh na obraz? Ne? Ok, vse jasno.
Zastonj se gremo moderno družbo 21. stoletja, če širimo tako preživeta in - če dobro pomislimo - tudi nevarna videnja. Po možnosti tako, da jih predstavimo kot nekaj, kar je pod okriljem psihologije. (G. Pešca ne poznam, a na njegovem spletnem mestu piše, da deluje (tudi) kot celostni psiholog. Ne želim izpostavljati osebno njega, a ker je on objavil zapis, ki ga komentiram, ne morem drugače.) Ženske spadajo v dom, k otrokom in možu, če si želijo karkoli drugega kot to - ali poleg tega - je z njimi kaj narobe. Ker če bi bile srečne, ne bi imele potrebe po čem drugem. Je to res načelo, ki spada v vključujočo družbo 21. stoletja? Nekaj, čemur razmišljujoča, čuteča oseba lahko pritrdi?
Nekaterim (ženskam) to troje pomeni vse. Nekaterim nič od tega ne pomeni nič. A je zato (s katerokoli) kaj narobe?
Poznam ženske, ki najdejo svoj smisel v veliki družini in razdajanju. Srečne so. Poznam ženske, ki se zavestno, s partnerjem, niso odločile za otroke. To ni zanje. Srečne so. Poznam druge, ki jih življenje v istem stanovanju s partnerjem omejuje in so se odločile drugače. Srečne so. Poznam ženske, ki jih osrečuje poslanstvo, ki nima zveze z družino. Srečne so. In tako dalje. (Ne morem mimo tega, da me boli, ker pišem, upravičujem 'poznam ženske', ne pa 'poznam ljudi', če že - a najraje bi res, res zdaj ne imela potrebe, da moram sploh braniti kako življenjsko izbiro.)
Podprimo se v izbirah. V vseh izbirah. Če se pa kdorkoli drug, oseba ali družba, čuti omejeno in ogroženo zaradi njih, pomeni, da ga oz. jo ogroža njen lasten odsev v ogledalu. Zavedajmo se tega.
