29.11.2020
Nenavadni časi so. Časi, ki iz globine potegnejo marsikaj. Časi priložnosti, seveda. A jasno je, da so tudi naporni. Vse prevečkrat ljudje (predvsem v t.i. duhovnih krogih) rečejo, da so v redu. Se v to prepričajo. Ker so pozitivna čustva 'moderna', ker vsi veselo razlagajo in objavljajo o naravi in svetlobi in peti dimenziji in kako to misliš, da nisi zraven? Treba je biti. Treba je biti super! (Vsaj na zunaj.) Ali pa se hudovati nad ukrepi in vlado. Eno ali drugo ali oboje.
Resnica pa je, da so ti časi izziv. Da odpirajo pot do možnosti čiščenja potlačenega, da dajejo dostop do pozabljenega - pa ne tako, da to v umu takoj presvetlimo, popredalčkamo in 'odpustimo'. Hitro, hitro! Uu, jeza, žalost, otroška čustva, nerazložljiva čustva. Hitro stran, gremo hitro v 'svetlobo' in nazaj v pozitivo in peč kruh z drožmi in sončni zahod objavit! (To ni ok. To je obliž na rano, ki bi morala dihati. Treba je povedati.) Če to naredimo, je to 'new age' verzija pošiljanja čustev in občutkov nazaj v podzavest in telo. In ostanejo točno tam, kjer so bili, nepredelani.
Ko čustva začutimo, jih začutimo. Zgodi se. (Idealno je, da jih predelamo, tudi s pomočjo - če te le pokliče, se mi oglasi. A ni nujno, da smo vsi pripravljeni na čiščenje in razbremenitev, včasih nismo. Tako pač je.) In tedaj nismo nujno popolnoma ok. Takrat je lahko težko. In pomembno je, da se ne skrivamo, se ne sramujemo, da nismo popolni. Da vsaj nekomu zaupamo, da nam je težko. Da v tem nismo popolnoma sami. Ni treba povedati vsem. (Čeprav je super, da smo kdaj tako popolnoma človeški, da povemo na glas. Da razkrijemo lepoto ranljivosti.) A vsaj nekomu pa le povejmo. Izolacija ubija. Ne fizična, temveč čustvena. Smo celice istega telesa, kaplje istega oceana. Podprimo se. Zavedajmo se.
"Si v redu?" "Ne vedno. Danes mi je težko." "Povej. Poslušam te."
Vse dobro!
