4.2.2021
Nadelal si se. O, kako zelo! Vse si naredil in končno pritisnil tipko 'Pošlji' univerzumu. In sedaj je čas, da sprejmeš nagrado, darove. Čas je.
A v tebi obstaja tudi tisti mali del, ki se je ustvaril ob razočaranjih - da bi te varoval pred naslednjimi razočaranji. Ta mali zdaj pretesen 'oklep' VE. On IMA IZKUŠNJE. In dopoveduje ti, da nagrade ne bo oz. ne bo zate. In zato kontrolira, sabotira, ti dopoveduje, da ničesar ne pričakuj, ker nič ne bo. In takoj prevzame krivdo ("ne zaslužim si"). Ker je v njegovi bolečini to lažje, kot da bi se prepustil in tvegal, da bo spet razočaran. (Da kompenzira za čase, ko ni bilo nobene kontrole.)
Izziv je.
Izziv je videti, da ta mali del - iz svoje zavesti - dela vse, da bi te obvaroval, te ohranil pri življenju, pa naj stane, kar hoče.
Izziv je dojeti, da je ta del majhen in ranjen.
Izziv je ljubeče se odlepiti od njega in ne dovoliti, da prevzema volan tvojega življenja (na vseh ravneh, ne le mentalno, z besedami).
Izziv ga je ISKRENO objeti kot otroka, se mu zahvaliti za vse, kar je naredil zate v preteklosti in mu povedati, da si v tvojem objemu lahko odpočije. (Če še ne moreš, je ok - on še drži volan. Bo.) Lahko izrazi, da mu je težko, preko tebe. A še vedno mu po starševsko ljubeče poveš, da bosta potem šla naprej. On v tvojem naročju. Varno.
Ti boš vozil, z univerzumom, ki ti kot sopotnik kaže pot z razgledi. In najlepšimi postanki. In vsemi nagradami in lepotami na poti.
Mali del, ki okreva in se uči, da JE VREDEN, bo zadaj v otroškem sedežu. Ker dejansko si zasluži končno sprostiti se in uživati.
