31.3.2021
»Ne znam (več) slišati svoje intuicije«. Se prepoznaš?
Sploh v tem obdobju se v pogovoru z marsikom iz njega izliva skorajda razočaranje, žalost, ker ni vse tako, kot »mora biti«. Beri: tako, kot si želi.
Razumem. Seveda ni enostavno. Sploh v sedanjem obdobju, ki je močno pretreslo prioritete, z dna dvignilo in premešalo strah in negotovost. Na površini je razburkano, premetava nas. A pomemben je stik z globino.
Tu se vzpostavi tudi stik s pravo intuicijo oz. Glasom Celote. Saj veš. Preko stika z naravo, meditacije, čuječnega doživljanja trenutka, zavestnosti. Z izogibanjem »strupom«: pretiranim novicam, pretiravanju s tehnologijo, prazni hrani, odvisnostim.
Potem slišiš. Veš. Seveda jo slišiš.
A ne zaupaš.
Intuicija ve. Glas morja ve in šepeta. A pogosto – zaradi svoje omejene perspektive in želja – kapljici to ni všeč. Enostavno je slediti intuiciji, ko te vodi po poti svojih želja in to veš. Tudi to se zgodi. A pogosto je glas odločen, jasen, a te vodi v korak, za katerega ne veš točno, kam gre in zakaj. Ali pa na pot, v dejanje, ki se ne sklada z željami kapljice. Ko hočeš akcijo, te vodi v mir. Ko nisi pripravljen, te vodi v dejanja. In pojavi se strah, ker ne čutiš, da je to to, ker ne zaupaš, zato te vodi v zanikanje. Ne narediš koraka. Rečeš si pa, da ne slišiš.
Ni vedno enostavno, a močan stik vedno naredi svoje in ko prepoznaš tudi zaupanje, te za roko vodi naprej.
Pred nekaj leti me je začel klicati zvok. Počasi, nežno. Šla sem korak za korakom in sploh nisem razmišljala. Prvo zvočno delavnico sem naredila s svojim šamanskim bobnom in kristalno skledo prijateljice. Ravno se je izšlo, vse ok. A se čez nekaj dni oglasi glas morja. Intuicija, kanal, povezava s Celoto, lahko rečemo. In dobim vzgib, vizijo, informacijo: o skledi, ki naj jo JAZ kupim. Znamko, velikost, občutek. In informacijo, da bo zame in za delavnice. To je bilo to. Vedela sem. Jasno kot beli dan.
Težava? Absolutno. Res se sliši, da sem bila na to pripravljena, ampak nisem. Sploh. Ko sem organizirala delavnico, nisem razmišljala vnaprej, le sledila sem vzgibu. Nisem šla dlje od tega. Zato nad vzgibom, naj kupim SVOJO skledo (in na podatek, da je že bila narejena, da obstaja, je tam zame), nisem bila niti malo navdušena. Kar težko mi je bilo. Ker taka investicija, finančna in energijska, pelje v določeno smer. (Sploh, če te pokliče kristalna skleda, v katere kvaliteto ne dvomiš, ker je najdražja znamka na svetu.) Potisne te naprej v smer, ki si je nisi nikoli predstavljal zase – od pozicije, ki mi je do tedaj čisto ustrezala.
Kaj sem naredila? Skledo sem kupila še naslednji dan. Še predstavnico za podjetje v Sloveniji sem prepričala, naj mi ne reklamira drugih skled, modernejših, ki bi po njenem mnenju pritegnile več strank. »Vidim jo,« sem ji rekla. »Poznam jo. To je to.« AMPAK ... Še pred tem – dan prej, vse popoldne, ko sem vedela, da bom naslednji dan absolutno sledila glasu morja, ker sem ga čutila v kosteh – sem dopustila kapljici v sebi, da izpusti svoja pričakovanja in načrte. Vzela sem si čas zanjo. In sem čutila in jokala. Nisem je zanikala, dovolila sem, da prehodi svoje korake do poti, kjer je ponovno čutila, da se srečuje z morjem, da zaupa klicu.
Velikokrat sem slišala glas in mu sledila kljub ustaljenim vzorcem, kljub začudenju, včasih nelagodju. Zaradi klica. Zaupala sem in šla dalje, obenem pa si dovolila odčutiti, izpustiti ovire, iskreno in sočutno. Pogosto sem videla le korak naprej in vedela, da je pred menoj pot, ki je ne poznam in da se bo razkrila sproti. A sem jo čutila. Te poti ni mogoče nadzorovati, jo spoznati vnaprej. To bi bila perspektiva kapljice, ki je pozabila, da je morje. A kako naj vnaprej spozna morske globine in širjave? Gre le korak za korakom. Z zaupanjem.
Veliko zaupanja želim tudi tebi. In veliko stika z globino, ki prinese pravi glas morja, glas Celote. Slišiš ga. Le zaupaj.
