2.7.2021
Ste se kdaj prilagodili 'za ljubi mir', popustili, torej zanikali sebe in svoje potrebe in želje zato, da se komu 'ne zamerite', zato, da vas potem končno pustijo pri miru? Morda z mislijo, da je to izraz ljubezni?
Resnica je, da ni tako - je daleč od ljubezni. Dolgoročno ne deluje. Deluje tako, kot da bi odvisniku dali drogo, da le neha težiti – in za nekaj časa bo mir. Dokler si ne zaželi naslednjega 'šusa'.
A nam je tako pomembno, da le 'imamo mir' ... Zakaj? Da ne čutimo, kar bi občutili ob pristnem doživljanju sebe, ob postavljanju zdravih meja? Zakaj ne želimo doživeti odločnosti, tudi zdrave jeze, ki bi nam končno dvignila nivo energije in nas motivirala, da nekomu dokončno, resnično, iskreno rečemo, da je dovolj in za tem tudi stojimo? Da v končni fazi sebi rečemo, da je dovolj in za tem tudi stojimo? (Ko je meja v odnosu podrta, je namreč podrta za obe strani in tudi tisti, ki 'želi le dobro', 'hoče le pomagati' – morda smo to mi – ne le dovoli prestopanja, ampak jo tudi sam prestopa.)
Morda zato, ker iz nas kriči naš neviden, neslišan, neupoštevan ranjeni notranji otrok, ki se je naučil boriti za drobtinico pozornosti, kakršnakoli ta je. In ker se ga ne zavedamo, ne vemo, da obstaja, nezavedno dovolimo, da med vožnjo našega življenja on skače za volan in ga usmerja, namesto da bi zadaj varno doživljal vožnjo in celo užival na poti ter rasel.
Kaj sploh hoče? To, kar izraža tedaj, ko nezavedno usmerja naše življenje proti edinemu, kar pozna, proti prejemanju drobtinic v zameno za trud in tudi zanikanje sebe. Želi pozornost. Ljubezen. Tako, kot je v bistvu ne pozna, ker je še ni doživel: brezpogojno, pristno, sprejemajočo. Tako, kjer je lahko točno tak, kot je in je ljubljen. Tako, kjer se lahko pristno izrazi, kjer so čisto vsa njegova čustva sprejeta. In to mu lahko da tisti, ki ga ima v življenju najraje, čeprav se ga morda ne zaveda: mi sami. Tako začne sprejemati sebe in iz ranjenega otroka nekoč postane celosten. Postane moder. Postane sočuten do sebe in drugih, a ne zanika sebe, ne bori se več za drobce pozornosti za vsako ceno. Ker ve, kaj ima na voljo, kaj mu pripada le zato, ker enostavno je: brezpogojno ljubezen, za katero ni treba storiti popolnoma ničesar. In - postane ljubeč in hkrati močan. 'Zadevanje' z drobci pozornosti prepusti mesto nečemu drugemu: ljubezni. Ljubezen vsebuje moč, ki izhaja iz varnosti in zaupanja, ter tudi sočutje. In ta kombinacija, ljubezen z močjo in sočutjem (ki ni popuščanje), poskrbi za iskro, ki zaneti pristno radost Življenja.
Pristna moč je resnično prežeta s sočutjem. In skupaj ne ogrožata nikogar, ki se podaja na pot iskrenosti, pristnosti, ljubezni. Tiste, katerih zaprte oči in srce še vedno živijo v zanikanju, pa še kako ogroža – tvegajo, da se bodo ob stiku s pristno in sočutno močjo tako oči kot srce začeli odpirati.
In naj se.
Z ljubeznijo,
