20.9.2021

DAN, KO SE JE KONČNO RODILA V LJUBEZEN
(izkušnja z individualnega procesa in stika z notranjim otrokom)

Po dolgem času je res začutila in se oglasila: prišla bi. Zmenili sva se za reading, individualni proces in stik z notranjim otrokom. In jasno je bilo, da – kljub temu, da sva se dobili na dan, ko se je večina prepustila kolektivnemu gnevu in strahu – je bil zanjo to dan za preboj. Tak, ki pomeni življenjski preobrat, skok na drug nivo, skok v globine in širjave zavesti. Usedli sva se in takoj sem začutila njeno povezavo s kraji, prostori, s katerimi sem tudi sama zelo povezana: staroselska območja severne Amerike. To se redko zgodi. Prepustila sem se toku in ji povedala o globoki izkušnji iz tistega prostora, ki jo je prevzela. O izkušnji matere, izkušnji izgube, izkušnji nerazumevanja in nato izkušnji zdravljenja, okrevanja, olajšanja. Začutila jo je. In peljalo naju je dalje, v povezavo, v proces.

»NAJVEČJI DAR JE BIL MIR BREZ TEPEŽA«

Ob readingu, ki sem ji ga predala, sva obe dobili solzne oči. Kot mala deklica je je ukvarjala vglavnem s preživetjem. Igra? Užitek? Veselje? Kje neki. Starša sta bila tako obremenjena z vzorci in težo, da sta to zlahka prenesla na otroke: nanje sta stresala jezo, gnev, razočaranje (nad seboj, je bilo jasno), ukaze, tudi močne udarce. Njen notranji otrok se je naučil, da je največji dar mir. To, da jo pustijo pri miru: da ji ne grozijo, je ne tepejo, ji ne ukazujejo. Pohvale? Pozornost? To je bila čista neznanka. Mir je bil največ, kar je lahko dobila. In za ta mir je bilo treba garati, biti priden, biti dober, predvideti vse želje in ukaze in po možnosti imeti kanček sreče. Da je šel starš le mimo, brez kritike, brez udarca, to je bilo njeno 'veselje' tedaj. In notranji otrok, ki je obstal v njej, ki je zato, da bi preživela, potlačil vso grozo, je v njenem imenu izbiral tudi partnerje. Najprej take, ki ji miru niso dali. Take, pred katerimi se je morala braniti in v končni fazi oditi, da je rešila sebe. Potem pa take, ki so ji dali mir. Ki niti niso prispevali v skupno srečo in odgovornost, niso opravili svojega dela. A že to je bil napredek. Mir je imela. Ko je pa bilo vsega dovolj, ko ni več zmogla sama, čeprav ni bila sama, je zbrala pogum in se poslovila.

In vedela je, da pride čas, ko bo pripravljena na spremembo. Čas, ko bo kompulzivno garanje, stalno dejavnost, pri kateri se ne more ustaviti, dokazovanje, da si zasluži več, zamenjala za resnični mir. Svoj dušni mir. A še ni vedela, kako.

»VESELJE ZA ŽIVLJENJE, KI PRIHAJA«

Tisti dan se je čutil se je močan proces. In čutil se je vrhunec procesa: izkušnja za notranjega otroka, ki jo bo pretresla v temelje. Izkušnja, ki jo mora – mora – doživeti vsak otrok. Izkušnja, ki mu da temelje ljubezni do sebe, do življenja. A ona je ni imela, kljub temu, da naravno pripada vsakemu otroku – in zato je pomanjkanje ostalo v njej in notranji otrok, brez te temeljne izkušnje, se je trudil in jo venomer reševal pred grozovito preteklostjo. In še nista mogla stopiti naprej.

Katere izkušnje ni imela, ki jo mora doživeti vsak otrok? Izkušnje, da se je starš, starša, veselita. Da vzameta prihod otroka za čudež, za darilo – kajti to je. To veselje in ljubezen, ki jo starša doživita še pred rojstvom otroka, odpre vrata Življenju. Odpre vrata poslanstvu otroka in ga podpre. Ob tem življenjska sila prebije svetove in se zasidra v malem telescu velike Duše. Mali otrok prejema Ljubezen, ki prekipeva iz njega in mu pot posuje s Svetlobo. Poznala je to izkušnjo – kot mama svojemu otroku. A zase te izkušnje še ni doživela. In čas je bil. Čas, da notranji otrok doživi preboj Svetlobe, preboj Ljubezni, ki bi ga napolnil, in ki je zamujal desetletja.

V OBJEMU PREDNIC: »NIKOLI VEČ, NOBENI NAŠI ŽENSKI VEČ!«

Pred tem sva imeli globok proces dela z dihom in poglabljanja, kjer sem bila res globoko vpeta v vodenje, predajanje sporočil, odpiranje poti, da je skozi naravno inteligenco svojega telesa izpuščala vzorce, izpuščala bolečino, izpuščala izkušnje. Na določeni točki sem videla zlorabo, ki jo je bilo treba izpustiti. Previdno sem rekla, da je to morda zloraba iz družinskega sistema, da je ne bi prestrašila, saj sem jo čutila v njej, nisem pa točno vedela, ali je skozi to šla sama ali je izkušnja prednic. Njena izkušnja je bila, je povedala. In se prepustila.

Prepustila se je objemu prednic, ki so jo prišle povabit v svoj krog, prednic, ki so prišle branit eno svojih in odločno, glasno, postaviti mejo storilcem, z mojim glasom: »Ne več! Nikoli več! Nobeni naši ženski več! Kar prevzemite odgovornost za to, me jo izpuščamo, ne bomo je več nosile v sebi!« In je izpustila. S solzami, s krikom, s telesom, ki jo je vodilo v gib, z grlom, ki jo je vodilo v glas. Ob šamanskem obrednem petju in podpori, ki sta nekoč bili čisto njeni in sta tokrat k njej prišli skozi mene. Čas je bil. Teža se je razblinila.

BILA JE ŽIVLJENJE SAMO

In čas je bil tudi, da svojemu notranjemu otroku, notranji mali deklici, podeli izkušnjo veselja za njen prihod. Začutila jo je, dovolila je, da se vrne nazaj v izkušnjo bivanja v maternici in jo spremeni, oplemeniti. Začutila je vso ljubezen do nje, do tega, da je izbrala ta svet in to življenje, do vseh njenih darov, do lepote, do ljubezni otroka, ki svoje ljubezni in imel komu predati. In ko je to začutila, jo je izkušnja oblila in skozi notranega otroka prišla do nje same. Bila je Mati. Bila je Otrok. Bila je Življenje samo.

Ko se je proces zaključil, ko si je odpočila, sva še nekaj časa ostali v tišini in dopustili svetosti trenutka, da je sijala.

KONČNO RADOSTNA

»Veš, neka vedeževalka mi je pred mnogimi leti rekla, da bom pri XX (njena sedanja starost) šele začela živeti. No, začenja se! Pa uganila je, pri katerih letih bomo dobila otroka. Dva zadetka! Ampak mi je povedala tudi, da dobim še enega otroka. Res bi bilo lepo!« je povedala, iskrivo in z nasmehom. Odšla je drugačna. S sijem od znotraj. Z vedenjem, da se zdaj lahko poveže z notranjo punčko, da jo lahko ima rada, da jo sprejema točno tako, kot je. Pripravljena je bila, da skozi stik z otrokom dopusti radosti v svoj vsakdan. Ker zdaj dobro ve, da ji pripada, da si jo zasluži. In vse ostalo sledi temu.

In še isti dan sem dobila sliko, kako sta s hčerkico iz večerje ustvarili piknik. Tako njej kot njeni notranji punčki (in seveda tudi hčerkici) želim, da bi se še naprej brez slabe vesti prepuščali toku Življenja in vsemu veselju, lepoti in presenečenjem, ki jih prinaša.

Z ljubeznijo,