30.9.2021
»Ne razumem, zakaj imajo ljudje sočutje do bolnikov z rakom, a že pri depresiji imajo nekateri starejši mnenje, da si ljudje malo izmišljujejo. Če si pa v bistvu čisto ok, s spodobno družino, pa itak nihče ne razume, da je otroku lahko bilo težko, še sam se ne zaveda in misli, da je nehvaležen, ko vidi stisko drugih. Meni je tako odleglo! Toliko lažje mi je! Ta izkušnja je neverjetna. Res je to nekaj za čisto vsakega. Vsi bi morali vedeti za to, govoriti o tem, poskusiti.«
Te modre besede je po individualnem srečanju s procesom in integracijo notranjega otroka izrekla stranka, stara komaj čez 20. Res sem ponosna nanjo. Bila je pripravljena, zbrala je pogum in prišla. In res sem vesela, da imam zadnje čase na sporedu tudi take mlade, ki šele začenjajo odraslo življenje in se dobro zavedajo, koliko lahko naredijo zase že sedaj. Ponosna sem nanje, na njihovo zavedanje in pogum. Na vse, ki jim je duhovna dimenzija blizu in vse, ki s tem nimajo izkušenj. Razlike ni. Pridejo, z odprtim srcem, ter se vržejo v izkušnjo.
»Prekinjate vzorec mnogih generacij, vzorec potlačevanja čustev in vzgoje 'pridnih' otrok, katerih starši so bili tudi sami vzgojeni, da so pristna čustva neudobna, nespodobna, da se je treba prilagoditi, potlačiti, biti priden, ne čutiti. Ko oz. če se boste odločili za otroke, se zavedate, kakšno srečo bodo imeli, da imajo tako zavestno mamo? Tako, ki točno ve, kako je, če mora biti pridna in ubogljiva za pozornost, ki čuti, kako je, ko se starš umakne pred neudobnim, iskrenim čustvom otroka, kako je, če se otrok ustraši, da ga – če ne bo čisto priden – starš ne bo imel rad. Mama, ki je integrirala notranjega otroka, ki se ne boji njegovih močnih čustev, temveč jih je začutila, spustila skozi sebe in tudi izpustila, je zato prejela tudi vse njegove darove. In imeti tako mamo je velik blagoslov,« sem ji rekla. Nasmehnila se je. Slišala je. »Srečna sem,« je preprosto rekla.
Skozi srečanje mi je bilo zanimivo opazovati, kako se je risalo čisto zanjo. Kako se je polagoma iz nelagodja odpirala sočutju do sebe, do notranjega otroka, skozi vsako informacijo, ki jo je dobila in sprejela, sprva o vzorcih in povezavah v njeni družini. Videla sem, kako ji je v olajšanje razumeti in sprejeti, kako notranji otrok deluje, kako in zakaj se ustvarijo njegove rane, zakaj preživi tako, da čustva potlači. In da je resnično uvidela, začutila, da je to stvar, ki se enostavno zgodi – da ni njena krivda, da je stvar okoliščin. Da ni krivda notranjega otroka. Da je takrat žel bilo tako. Zdaj pa je pripravljena na čisto drugačno izkušnjo in zdaj lahko poskrbi za dobrobit svojega notranjega otroka ter ga podpre – in tako podpre sebe.
Tudi v procesu in stiku se je srečanje oblikovalo čisto zanjo. Saj je vedno tako, a z veseljem opazujem, kako intuitivno obrnem, spremenim, dam iztočnico in navodilo čisto drugače kot za koga drugega, brez načrtov in kalupov. Zanjo. Brez pričakovanj se je čisto prepustila, njeno telo se je odzivalo, delovalo s svojo lastno inteligenco in vodilo, izpuščalo, integriralo, prejelo. Prvič ga ni kontrolirala in prvič ji je bilo to v redu, je povedala. »Sedaj mi fajn pomisliti na to, da se bom lahko v življenju prepustila, ne imela kontrole in se vseeno počutila dobro.« Kak neverjeten preboj! Tudi brez besed si ga videl v očeh: iz nje je sijalo veselje notranjega otroka in zaupanje – v Življenje. Tisto, ki izhaja iz polne, prekipevajoče čaše brezpogojne ljubezni, ki jo je končno lahko predala svojemu notranjemu otroku. In ta ga je željno sprejel in ji začel predajati vso ljubezen, ki je bila globoko zakopana v njem. Odšla ni sama, odšli sta kot ekipa. Ona in njena notranja punčka. Zavestni in veseli ena druge. Privoščim jima iz srca. Naj ljubezen med njima teče!
Z ljubeznijo,
