28.12.2021
Dragi moji,
leto se izteka. Kaj naj rečem, pestro je bilo! Prineslo je vse in še več, lepoto, izzive, ljubezen, pa tudi ogromno zunanjega nemira vsem, ki ga niso znali ali želeli izklopiti v medijih, pogovorih, mislih. Naj torej prazniki in prihajajoče leto prinesejo veliko trenutkov veselja, povezanosti in hvaležnosti. Iskrena hvaležnost je namreč tista, ki v življenje privabi še več dobrega.
Sama sem hvaležna za lepe trenutke, za trenutke učenja in podporo v težkih trenutkih, ko ti Vesolje preko Soljudi krije hrbet.
Hvaležna sem za novo malo članico družine, Lucijo, in dušno povezavo ter vso ljubezen. Hvaležna sem za moža in njegovo podporo ter za to, da se znava pošteno nasmejati skupaj ter se objeti in skupaj obstati v času.
Hvaležna sem za starše, družino in prijatelje, ki so tu zame.
Hvaležna sem za delo in poslanstvo in da sem lahko kljub nosečnosti lahko imela določene delavnice in individualne stranke (hvala, Lucija).
Hvaležna sem za močan občutek, da bosta družina in delo lepo sobivala ter da se temu odpiram in zaupam v čarobnost.
Res, res hvaležna sem za povezavo, uvide, svetlobni 'rentgenski vid'/'kanal' in nadčutne povezave, za vodstvo in tok, ki so vedno tu, tako za delo s strankami kot zame. Ti lahko prinesejo ravnovesje in mir kljub zunanjim pretresom.
Prvi potrditveni Lucijin ultrazvok je bil namreč šok - ginekologinja je videla tvorbo, zaradi katere je postavila zelo težko diagnozo, po kateri naj ne bi preživela (drugo mnenje je bilo podobno) in me poslala na dodatni ultrazvok v porodnišnico. Seveda te prestraši, pošteno. Kako? Če je stik, tok kazal čisto drugo, povezava je tekla še pred spočetjem! Zdaj pa bo odšla? Kako? Zakaj? V minuti se ti zamaje svet.
Ampak ...
Tisti dan kasneje sem dobila še res močan uvid. Vseboval je informacije, da je vse v redu, da gre od sedaj samo še navzgor. Da je dejansko vse ok. Naj zaupam, kot sem do sedaj. Da ni res nobenega razloga za skrb. In sem seveda slišala in tudi zaupala. Objektivni izvidi pa ... Obup! A notri začuda mir - če sem le izklopila misli. Racionalni um ni znal čisto izpustiti. Sem pa se ponovno odločila tudi za zaupanje njej, ki prihaja, kot vedno do tedaj. To je namreč vedno bil zelo močan vzgib. In sem ji rekla, da bom z njo in jo bom podprla, kakorkoli bo. Da si pa želim, da bi bila zdrava in dobro.
Skratka, teden kasneje se je izkazalo nekaj presunljivega. Kot na ultrazvoku je bil kriv oz. perspektiva, tvorba je bila neka nepomembna zadeva na maternični steni, ne pa del otročka! Ena proti milijon možnosti. In je bilo dejansko tako, kot mi je Inteligenca, Zavest ves čas kazala.
In sem bila seveda hvaležna tudi za ta izid, saj si predstavljate, kako. Naj bo še naprej zdrava.
Hvaležna sem za priložnosti za učenje in čas, ki si ga lahko vzamem, da jih integriram (hvala, Aleks).
Hvaležna sem za telo, ki funkcionira. Za dom. Za udobje in obilje.
Hvaležnost, tista iskrena, če je, postavi pravo perspektivo, kliče obilje in zdravi. (Če ni čisto iskrena oz. če za nekaj (še) nismo hvaležni, je ne poskusimo prehitro izsiliti in se raje kot za to odločimo za iskrenost in sočutje do sebe. Tudi ta delata čudeže. In bodimo hvaležni sebi, da znamo biti iskreni do sebe. Nato lahko najdemo drug razlog za hvaležnost. Vedno so.)
Za kaj si pa ti hvaležen, hvaležna letos? Kaj si želiš v teh dneh in naslednje leto?
Z ljubeznijo,
