30.12.2021
Rada bi z vami podelila zgodbo. Resnično zgodbo, ki se je zgodila pravzaprav včeraj oz. že danes, saj je bilo po polnoči, meni, možu in predvsem hčerki, dvomesečni dojenčici. Zvečer se je najedla, a je imela potem zelo rahel spanec, tako da se je ob prestavljanju v posteljico takoj zbudila. Prevzel jo je mož in jo uspaval, ko jo je dal v posteljico, pa se je začelo. Zbudila se je, polivala (muči jo refluks), jokala in imela telesne reakcije, ki so nama pokazale, da ji je res neudobno. Vzela sem jo v naročje, jo tolažila in jo opazovala.
Premetavala se je, se oglašala, nikakor se ni umirila. Ni pomagalo prigovarjanje, duda, nič. Ni bil le nemir, nekaj 'ni štimalo'. Sprostila sem se in povezala ter začutila, kje v telesu je sedež njene čustvene reakcije – bilo je tako kot nekaj dni prej, ko sem začutila, da predeluje neko izkušnjo in dobila uvid, da bo ta teden še v znamenju tega. Takrat sem začutila področje v njenem telesu, kjer se je dogajalo, a še ni prešlo v izraz. Tokrat pa se je izražanje razplamtelo. »Ok«, sem si rekla. »V stiski je. Začuti, pomagaj, če lahko.« In sem začutila. Nedavna izkušnja carskega reza, skozi katero je sicer zavestno šla (in mi v dušnih pogovorih v nosečnosti ničesar ni povedala o tem, saj je bilo bistveno, da imam tudi jaz svojo izkušnjo), jo je jasno izmozgala, pa tudi pretresla. Ni enostavno biti z mamico devet mesecev, potem pa te ven vzamejo tuji ljudje, te pregledujejo in te šele čez čas dajo atiju, ki ga nekako poznaš, na mamico pa čakaš pol ure. In to je za novorojenčka šokantna izkušnja samote. (Ki si jo je zadala, a to še ne pomeni, da je ne bo morala predelati in da ne bo naporno.) Nisem čutila namesto nje, tega ne smem. Sem pa začutila, sočutila. In me je pretreslo. Težko je bilo. Solze so mi začele teči po licih. Bolelo me je. In sem dobro razumela, zakaj ji je težko.
Že tedaj, ko sem začutila njene občutke, sem začela opažati, da se je malo umirila. Nato sem se pa pogovorila z njo. Iskreno sem ji povedala, da jo razumem, da vidim in čutim, da je težko. Rekla sem ji, da je pogumna - večkrat. Da jo podpiram. Da je v redu, če mora jokati in brcati. Da bom z njo ves čas. Če to pomeni, da ona ne more spati, ker predeluje, pač tudi jaz ne bom. Bomo že. In tedaj se je kot po čudežu umirila in zelo hitro zaspala.
Potrebovala je prostor in podporo in sočutje, da je nekaj izpustila. Ter dovoljenje, znak, da je tako v redu. To je odprlo vrata. Nato je trdno spala kar nekaj ur. Presunljivo in da misliti – koliko, kljub temu, da ne razumejo besed, dojenčki pravzaprav dojamejo in zmorejo na drugih nivojih.
KAKO LAHKO PODPREMO VELIKE DUŠE V MALIH TELESIH
Ali to pomeni, da imam jaz edinstvenega dojenčka, ki ima sposobnosti, ki jih drugi nimajo? Nikakor ne. Otroci funkcionirajo na enak način. Kar jih bremeni, bo prišlo ven. Ker pa sami nimajo mehanizmov, da to predelajo, potrebujejo prostor in podporo ter zagotovilo, da je vse v redu, da imajo dovoljenje, da izpustijo, kar jih bremeni, tudi, če je to naporno in zato niso 'pridni'. Starši jim to lahko omogočimo. In jim tako pomagamo pristno čustvovati, biti bolj sproščeni, srečnejši, užiti življenje.
Vas že slišim: »Lahko je tebi reči, ki imaš odprt kanal in te stvari čutiš in vidiš!« No, res je meni lažje razumeti podrobnosti. A za vas ni nič drugače. Vedeti morate le, da pretirane reakcije s strani dojenčka in otroka pomenijo, da ni tečen zaradi nečesa malega tu in zdaj, ampak da izpušča stres, ki ga je akumuliral preko dneva, morda v vrtcu, morda pa tudi kaj težjega, kot se je zgodilo moji deklici. To je nekaj precej običajnega. In tedaj jih lahko podprete tudi, če ne veste, kaj točno to je. Jim date dovoljenje, da izpustijo, zagotovilo, da boste z njimi in da jih boste podprli, da jih ne boste umirjali, preden bo to dobro zanje in da boste sočutni. Morda se ne bodo hitro umirili, morda bo izpuščanje naporno. Morda ne boste zaznali neke hude razlike. A zagotavljam vam, da razlika je. Če je starš ali druga oseba s teboj in te podpre, je lažje. (Mogoče kdaj tudi bolj naporno, ker se več odpre in sprosti.) Morda pa objemu in dovoljenju za čutenje sledi takojšnje olajšanje. Boste videli. Vsaka situacija je drugačna.
KAJ VSE VELIKE DUŠE V MALIH TELESIH RAZUMEJO
Še kratka zgodbica glede povezanosti in razumevanja, ki ga premorejo otroci, tudi dojenčki. Ko sem bila nekajkrat z Lucijo sama in sem imela nekaj nujnega, ona pa je bila budna, je bilo bistveno, da je umirjena, da lahko opravim, kar moram. Zato sem ji povedala pravljico, ki sem jo zanjo napisala v nosečnosti. Ves čas je sodelovala, krilila z rokicami in nogicami, se oglašala, smejala, opazovala. Dvakrat je na koncu zaspala nekje na točki, kjer Lucija zaspi tudi v pravljici. Presenetljivo, kakoo je to mogoče. Ponovno: ali zato, ker je mali genij in razume besede pri dveh mesecih? Sploh ne. Zato, ker se zaradi povezanosti z mamo razumevanje dogaja na drugih nivojih: energijskih, dušnih, nivojih Zavesti. Zato jo tudi pri previjanju na primer prosim, naj pokrči nogice in par sekund počakam, ji povem, na kateri bok jo bom obrnila itd. Dam ji možnost, da na svoj način dojame in sodeluje v procesih svojega življenja. In to počnejo vsi dojenčki, vsi otroci. Tudi, če ne govorijo, sodelujejo in pokažejo.
NAPAKE VELIKIH DUŠ V VELIKIH TELESIH, KI SE JIM ZLAHKA IZOGNEMO
Katere so torej napake staršev, ki se jim lahko izognemo? Prva je ta, da če sami ne vidimo vzroka za 'tečnobo' pri otrocih in dojenčkih, menimo, da ga ni oz. je nepomemben – pa ni tako. Druga zadeva je, da otroka umirjamo, preden je to smiselno. To vodi v potlačevanje. (Jasno, vsak izmed nas je že kdaj na hitro umiril nemirnega otroka, tako ali drugače. Ne govorim o tem, temveč o situacijah, kjer je jasno, da se dogaja nekaj v ozadju, da je otroku neobičajno težko, da se ne more pomiriti z objemom, pesmico, dudo, pa še vedno vztrajamo - ker enostavno ne vemo, kaj bi.) Komu pravzaprav pride prav otrok, ki ne joka, ki je vedno priden, ki ne izraža napornih čustev? Staršu, ki so ga v otroštvu učili enako (biti 'priden') in zato takih čustev ne prenese, saj gredo pri njemu po obvodu direktno v podzavest. A še je čas, da se zavemo in zavoljo sebe in svoji otrok damo dovoljenje sebi in njim, da čutimo. Ker samo tisti, ki iskreno čuti naporna čustva, v popolnosti čuti tudi tista prijetna. Ne moremo namreč izbrati, kaj bomo potlačili, ampak oklep, ki ga ustvarimo, zadrži tudi veselje, iskrivost, dobro voljo. Naj se odpre in presvetli. Tretja zadeva je, da se ne zavedamo, kaj vse otrok razume na svoj način, na drugih nivojih. Upoštevajmo to, spreglejmo, da so to velike duše v malih telesih. In dajmo sebi in njim priliko, da to povezanost in razumevanje občutimo skupaj.
Draga mamica, dragi ati, ta zapis je zate, da ti osvetli dojemanje, da ti pomaga še bolj izraziti neizmerno ljubezen, ki ji čutiš do svojega otroka in zgraditi še bolj pristen odnos z njim ali njo. Naj ti poda smernice. A nikakor ne obsoja. Vsi smo le ljudje, ki naredimo vse, kar znamo in zmoremo - dokler ne vemo več. In upam, da zdaj veš malenkost več, kar bo pomagalo tako tebi kot tvojemu otročku do večje sproščenosti, do sočutja - tudi in predvsem do sebe. Skrb za veliko dušo v malem telesu namreč in enostavna, kot dobro veš. In znak dobrega starša je najprej - če se lahko malo pošalim - da sta oba, ti in otrok, živa in relativno zdrava konec dneva. Kot drugo pa dober starš naredi ogromno napak in se iz njih tudi veliko nauči. Naj vodijo v ljubezen in sočutje, v odprtost in sproščenost.
Z ljubeznijo,
