6.1.2022
Naše malo dete pri svojih dveh mesecih že pošteno žlobudra. Bila je v kuhinji z nama na svoji posteljici na kolesih, ko sem jo poskusila nekaj zabavati. Hotela sem, da se mi spet malo nasmeje. In me je nap/3*ila. Dobesedno. Ton je bil tak. Okregala me je. Notranji otrok v meni je obnemel. Aleks se je vrnil po minuti odsotnosti in sem mu povedala. "Mogoče je bil samo moment," je rekel. "Ampak nate se ne krega," sem rekla. "Mogoče se je zdaj umirila. Kaj pa, če je zaspana?" "Jo pa peljem spat, pa da vidimo," sem rekla.
In jo odpeljem v spalnico, postavim posteljico na mesto in se usedem poleg. Zaslišim srčno inspiracijo, tako, ki jo pač upoštevaš. "Pela ti bom, upam, da ti je ok," rečem. (Mož je pevec v družini, jaz pojem bolj iz veselja.) Pogleda me.
Začnem. For the Longest Time, Billy Joel. Obrne se proti meni. Ročice stegne proti meni. Zagleda se vame, začne zapirati oči. Just the Way You Are, Bruno Mars. Zaspi. Iz gušta dobi še Thousand Years (Christina Perri), Three Little Birds (Bob Marley) in Redemption Song (enako). Prave uspavanke naj pojejo drugi, jaz bom to, si mislim in srce poje. Povezava teče. Dete spi. Se poslovim in grem.
Zaprem vrata in dojamem. Kdo je hotel, da se mi nasmeje? Ranjeni notranji otrok v meni. Tam je, potreboval je objem. (Vidiš, učim ljudi o njem, pomagam jim v povezavo z njim in integracijo. A ob tem, ko sva dobila rojeno hčerkico, se integrira in presvetljuje njegova težka otroška izkušnja in on me ponovno spomni, da ga moramo vedno upoštevati, slišati. Vedno.) Hči pa ve, kaj potrebuje. Ve tudi, da ji včasih pojem, ko jo po hrani držim v naročju in čakava, da jo lahko odložim (zaradi refluksa). Moje komade. Pogosto ob tem zaspi. (In se včasih v spanju nasmiha.)
In me je nakurila. Prav je imela. Ponavadi upoštevam vzgibe intuicije, povezave, Zavesti. Tokrat nisem in nekdo me je moral spomniti. "Mama, zaspana sem, ti me pa tu zabavaš? Ne rabim zdaj tega! Lahko upoštevaš?"
Pa ravno včeraj sem razmišljala naglas in rekla možu, da bi jo rada ob primerni uri zanjo uspavala, da bi našla rutino, ki ji je kul, znak, naj se umiri in zaspi v posteljici. Pa ko se potem zbudi, če bo lačna, jo zrihtam, ampak naj ima lepo rutino, da se navadi in ji bo prijetno tudi, ko bo starejša. In mi je bila dana srčna inspiracija, ki izhaja iz povezave, iz odnosa, iz Zavesti. A je nisem takoj slišala in upoštevala, ker je pozornost potreboval moj notranji otrok. Namesto, da bi ga pocrkljala, sem ga očitno ignorirala in je svojo potrebo izrazil hčerki mimo zavestne mene. Saj sem ga čutila, priznam, že ko se je dogajalo. Vem, da je izhajalo iz neke potrebe, ne iz pristne povezave. In ukvarjanje s tem ni hčerkino delo in ona to očitno dobro ve. In pove. Kar naj. Ko sem pa bila kasneje povezana in delovala iz srca, iz toka, iz Zavesti, se je odzvala.
(No, pustimo to, da se je dobre pol ure kasneje zbudila. To je druga zgodba.)
Danes zjutraj sva spet malo peli, za mamin gušt. In je po zajtrku zaspala z nasmehom ob Marleyevi Redemption Song. Opomnik za vse starše: če je za naše srce v redu, je tudi za otrokovo. (In tudi mama ima nasmeh na obrazu.)
Z ljubeznijo,
