18.2.2022
Berem knjigo Kompetentni otrok Jesperja Juula. In se spominjam temeljnih resnic, ki bi se jih moral zavedati vsak, z otroki ali brez. Predvsem zase.
Ni toliko težava v samozavesti. To Juul definira kot vero v svoje sposobnosti: samozavesten si, če veš, da ti gre, da znaš, da ti bo uspelo. S podporo, voljo in izkušnjami se ta krepi. Nič kritičnega, če imamo osnovo. A kaj je osnova?
Juul jo poimenuje samospoštovanje. In to vedno, vedno, vedno buta ven pri mojem delu s strankami, v postavitvah družine, na drugih delavnicah. Le nisem ga tako poimenovala. Vedno svetloba preko mene pove in pokaže: otrok je vreden. Ljubezen, pozornost in spoštovanje si zasluži samo s tem, da je. Da obstaja. Ničesar mu ni treba storiti za to. Kajti vrednosti in ljubezni se ne pogojuje. In tako razvije samospošovanje: občutek vrednosti, ki ga ima zato, ker je.
Če otrok ni pripoznan kot vreden, če ne prejme brezpogojne ljubezni zato, ker je tu, je to pač napaka. Ničesar ni naredil narobe. Ni nevreden. Ne more biti.
Otrok si zasluži vso ljubezen točno tak, kot je. Biti mora viden, ljubljen, sprejet. To je osnova in tega se nikomur ne jemlje.
A žal ranjeni odrasli, nekoč ranjeni otroci, ljubezen pogojujejo. Otrok mora biti tak in tak, da prejme trohico pozornosti. Nalašč? Se zavedajo? Vglavnem ne. Je pa skrajni čas, da nekaj naredimo in se obrnemo vase. In damo brezpogojno ljubezen, vidnost in s tem samospoštovanje svojemu notranjemu otroku. Tu se vse začne. Tako bomo lažje sploh uzrli svojega rojenega otroka.
Kaj je torej bolj pomembno, kaj pride najprej? Pripoznanje in izkaz ljubezni, ki da samospoštovanje, ali veščine, ki da samozavest? (Ja.)
Pomembno je tudi, kako se odzovemo in na kaj se odzovemo, da krepimo vrednost in samospoštovanje. Če ti nekdo reče "Vesel sem, da te vidim", ne rečeš "Ja, fajn piškote si spekel", ne? Zato otroku na toboganu, ki ti maha in tuli "Mama, glej meeee!" pomahaš nazaj, rečeš "Vidim te" in potem "Si užival na toboganu, ne?" Za užitek, za to, da smo, ni potrebna spretnost. (Seveda lahko povemo, da je fajn plezal - a najprej ga vidimo in delimo radost bivanja. Z otrokom. S Sočlovekom.)
Kaj se zgodi, če pri otroku krepimo samozavest, ne pa samospoštovanja? Vsakič, ko bo padel, ko mu ne bo šlo, se mu bo zamajala samozavest. In brez vedenja, da je vreden in ljubljen, tudi če ne naredi popolnoma ničesar, bo tragedija. Zato se včasih zgodijo temna obdobja tistim, ki končajo kariero, doživijo poškodbo v športu itd. Ker je dojemanje svoje vrednosti pogojeno.
Zakaj ljubiš? Zakaj imaš rad? Edini pravi odgovor je: brez razloga. Prava ljubezen ga ne potrebuje. Ker če bi potem izginil razlog, bi izginila tudi ljubezen. Ta pa je vedno tu, dokler smo tu mi. Vtkana je v nas, v naš obstoj. Čaka, da jo pokažemo, izrazimo. Da jo uzremo na obrazu sočloveka - in tudi v ogledalu. In da se z nasmehom prikrade tudi na naša lica.
Naj bo vedno tako.
Tu zate,
